22. - 29. junij  2025     12. nedelja med letom

»KAJ PRAVIJO, KDO SEM?«

Jezus povprašuje »svoje bližnje« čisto po domače: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem jaz?« Enako, kot kdaj mi povprašamo svoje prijatelje, kaj si kdo misli o meni, o nas, o našem delu …  Zagotovo na nas, tisti ki niso vsak dan v stiku z nami, gledajo drugače kakor ti, ki ob nas preživijo veliko več časa. S temi slednjimi tudi živimo skupaj »na drugačen način« kot morda z ostalimi.

Dejstvo je: ko so učenci prišli tako daleč, da so Jezusa spoznali za Božjega Sina, kar se je zgodilo s Petrovo izpovedjo, je Jezus »položil karte na mizo«. Naravnost jim je povedal, kakšna bo njegova pot; jasno pa jim je tudi povedal, kaj čaka tistega, ki mu na njegovi poti želi slediti še naprej. Jezus namreč razume svoje življenje kot pot, ki mu jo je Bog začrtal in jo mora prehoditi v poslušnosti Bogu. Skupnosti z Jezusom ni mogoče ustvariti samo z mislimi in čustvi; z Jezusom je zares povezan le, kdor mu na njegovi poti sledi, kdor z njim stopa po tej poti. Kdor želi biti skupaj z Jezusom, ta mora biti tam, kjer je on, mora slediti poti, po kateri je on hodil pred njim. Naj bo ta pot še tako strma, ozka in neprijetna, in naj od tistih, ki Jezusu sledijo, še tako veliko zahteva, pa vendar samo ta pot prinaša človeku tisto, kar ga izpolnjuje in osrečuje – povezanost z Jezusom. Na tej poti je z nami in mi z njim; in on je Mesija, ki dokončno prinaša odrešenje. Naše odrešenje je v tem, da nas nekdo osvobodi iz osamljenosti, izolacije, egoizma in samopotrjevanja; da smemo pripadati skupnosti oz. Jezusu. Če smo sebični in se upiramo Jezusovemu klicu, nas to vrže nazaj v temo in hlad osamljenosti. Biti Jezusov učenec, biti osebno povezan z njim, je največ, kar nam lahko da kot svojim učencem sodobnega časa. Če to sprejmemo, »ne bomo izgubili svojega življenja«. Po: E. Mozetič

► Velika zahvala vsem darovalcem za cerkev na Ponikvah ob pogrebu + Jožeta Hvala. Bogplačaj!

-----------------------

DAN  DRŽAVNOSTI

Geostrateški položaj Slovenije, ko smo sicer majhna dežela sredi Evrope, toda lahko »veliki« v povezovanju med slovansko, romansko in germansko kulturo, naša zgodovina je čudež preživetja kot naroda, ter da smo že več kot tri desetletja samostojna država sredi razburkane evropske zgodovine, vse to je lahko priložnost za hvaležnost, da imamo krščanske korenine, kar je odločilno prispevalo, da danes živimo v samostojni državi Sloveniji. Izviri evangelija nas tudi danes in v prihodnje vabijo, da gojimo kulturo dialoga, da se zavzemamo za spoštovanje življenja, za njegovo dostojanstvo, da ohranjamo sočutje za tiste, ki so v najtežjem položaju, ter se zavzemamo za vrednote pluralne družbe, kjer se spoštuje temeljna načela pravne države in dejavnost civilne družbe. Za našo prihodnost je odločilnega pomena, da ohranjamo kulturo življenja, ohranjamo močno vero in se veselimo različnosti darov in pogledov. Ne bojmo se pluralnosti, ne bojmo se različnih pogledov, vizij, mnenj.

In vselej upajmo! Upanje ni prepričanje, da se bo vse rešilo tako, kot pričakujemo ali si želimo, ampak prepričanje, da je prav vse smiselno, ne glede na to, kako se izide. Upanje je torej predvsem stanje duha, ki ni vezano na to, da bi nekdo nekaj imel ali dosegel, ampak preprosto da je, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti, kajti »upanje je stvar s perutmi, ki plahuta v duši, in poje melodijo brez besed. In se ne konča – nikoli« (C. Peguy).

Iskrene čestitke ob dnevu državnosti. Bog živi našo drago Slovenijo ter vse Slovenke in Slovence doma in po svetu!       Povzeto po: škof A. Jamnik, Dan državnosti 2024

Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmo zapét’!

Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet,

brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!  

  (F. Prešeren)