24. - 31. marec 2024 6. POSTNA - cvetna nedelja
VZKLIK »HOZANA«, KI SE SPREMINJA V »KRIŽAJ GA«
Ljudstvo, ki je živelo z Jezusom, je v nedeljo slavilo Jezusa in ga razglašalo za kralja, še isti teden pa je sodelovalo pri obsodbi in usmrtitvi, Zakaj se je zgodil preobrat? Iz vzklika: Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! se je rodil: Križaj ga! Judje so na cvetno nedeljo pozdravljali Jezusa kot Judovskega kralja in Božjega Sina, medtem ko so ga na veliki petek prav zaradi tega naslova obsodili in križali. Preobrat se je torej zgodil v pogledu na kraljevsko dostojanstvo in Božje sinovstvo. Najprej je Jezus ta naziv zaslužil, potem pa je bil prav to razlog za križanje. Češ, prilastil si je nekaj, kar ni njegovega. Kako to? Jezus ni hotel biti kralj, za kralja ga je postavilo ljudstvo. In hkrati, ga je isto ljudstvo križalo, ker se je delal kralja in Božjega Sina.
Ljudje so si želeli kralja, ki bo delal čudeže, delil dobrote in nič zahteval. Nekaj dni za tem pa se je zgodil preobrat. Voditelji so pritisnili na ljudstvo, ljudje so se zbali za svojo kožo, za svoje privilegije in se dali nahujskati proti Judovskemu kralju.
Lahko bi rekli, da se je obrat zgodil le na zunaj. V notranjosti ljudi pa že živi dvojni človek: tisti, ki vidi dobro in mu želi slediti, in tisti, ki je zaradi odpora do vsega težkega in zahtevnega pripravljen križati nedolžnega. Kdaj se ta preobrat zgodi, je pravzaprav nepomembno. Pomembno je, da se to dogaja in da moramo biti na to nedoslednost pozorni.
Vsi vidimo v 'kraljih' tisto, kar si želimo videti. In ko nam ne »pašejo« več, vpijemo: Križaj ga! Vseh teh obratov ne bi bilo, teh presenečen ne bi doživljali, če bi gledali v globino in bili vedno zvesti resnici. Po: E. Mozetič
24. 03. |
NEDELJA 6. POSTNA - cvetna
|
8h 9.15h 10.30h |
Pečine za župnijo Ponikve za vse++, Ponikve 39 Šentviška Gora za + Marijo ( 1. obl.) in Slavkota Črv |
25. 03. |
Ponedeljek Gospodovo oznanjenje |
8h
|
Šentviška Gora za ++, nam cvetja (27) |
26. 03. |
Torek Evgenija, mč |
8.30h
|
Ponikve za ++ Kuštrin in Flander |
27. 03. |
Sreda Peregrin, rd |
18h
|
Šentviška Gora za +Franca Božič in vse ++, G. Vrh 9 |
28. 03. |
Veliki četrtek
|
18h
|
Ponikve za ++ brata in starše Serjun |
29. 03. |
Veliki Petek Lea, spokornica |
18h
|
Pečine obredi velikega petka |
30. 03. |
Velika Sobota
|
19.30h |
Blagoslov ognja: 7.30h Šentviška Gora , 8h Pečine , 8.30h Ponikve
Blagoslov velikonočnih jedi: 16h Ponikve, 16.30h Pečine, 17h Šentviška Gora
Šentviška Gora Velikonočna vigilija, sv. maša: za ++ starše Šturm, Polje 8, vstajenje ¸ poletni čas ¹ |
31. 03.
|
NEDELJA
VELIKA NOČ
|
7.30h 9h 10.30h |
Pečine za ++, nam. cvetja (28) Ponikve za + Cvetkota Kenda /v cerkvi/ Šentviška Gora za župnijo |
► Jutri, ponedeljek, 25. 3., obisk bolnih in starih pred veliko nočjo (namesto naslednji teden na prvi petek). Tudi tisti, ki jih ne obiskujem redno.
► Verouk bo ta teden le v torek.
► Vse lepo vabim k bogoslužjem v Velikem tednu, ki bo za vso Planoto na Veliki četrtek na Ponikvah, na Veliki petek na Pečinah in na Veliko soboto k velikonočni vigiliji z »vstajenjem« na Šentviški Gori. Na Veliko noč bo povsod le slovesna sv. maša.
-------------------
Dragi bratje in sestre. Verujemo v Kristusa, ki je izkusil križ v najtrši obliki, ga skupaj z našimi križi prinesel na Kalvarijo in na njem umrl. A tretji dan je njegov grob ostal prazen. Vstal je v novo življenje. Po isti poti pelje tudi nas. Dvignimo svoj pogled k njemu, ki živi na veke. Vsem želim veselo, upanja polno VELIKO NOČ. Aleluja! Vaš župnik Franc
-----------------
VOŠČILO SLOVENSKIH ŠKOFOV ZA VELIKO NOČ 2024
»Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen … Pred vami pojde v Galilejo ,tam ga boste videli.«
Do velikonočnega jutra so se človeški koraki končevali ob grobu, nepreklicno so se iztekli v smrt, v grob, v konec. Pa tudi koraki živih, ki so žalovali za pokojnimi, so vodili do groba. Tam so obstali pred neizprosnim »zakaj« in pred bolečino ob izgubi, brez upanja in brez prihodnosti. Tudi v velikonočnem jutru so koraki žena in učencev vodili do groba. Tam so obstali. Zbegani. Prestrašeni. Kakor je človek prestrašen pred smrtjo in še bolj pred praznim grobom.
Potem pa so slišali vprašanje: Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Zadnja trdna resnica njihovega odnosa z Jezusom je bila, da so ga na veliki petek proti večeru položili v grob in k njegovemu vhodu zavalili velik kamen. Sedaj pa slišijo, da je bil obujen. In obenem povabilo, naj gredo v Galilejo. Tam ga bodo videli. Tam, kjer se je vse začelo.
Povabil jih je na kraje, kjer je vstopil v njihova življenja. Od groba jih je povabil v čase srečanja, ko so bili pripravljeni vse zapustiti, samo da bi mogli hoditi
za njim; da bi mogli biti del njegovega življenja in da bi on bil njihovo vse. Vrniti so se morali na kraje, kjer so v njegovih besedah spoznali, da je v njih življenje.
Povabil jih je na tiste gore, kjer so začeli spoznavati kraljestvo in kjer so ob doživetju spremenjenja hoteli postaviti šotore, da bi mistična bližina trajala.
Jezus tudi nas vabi, naj ne ostajamo ob svojih grobovih, naj se ne pogovarjamo o teži kamnov, naj se ne predajamo obupu nad življenjem, nad seboj, nad Bogom. Vabi nas, naj se tudi mi podamo v svojo Galilejo. Tja, kjer smo prvič bolj s srcem kot ušesi zaslišali povabilo: Hodi za menoj. In smo šli za Njim. Ker je v njem življenje, ker je življenje luč ljudi in ker luč sveti v temi.
Dragi dobri ljudje. Ob tej veliki noči vam želim, da bi prepoznali Boga, ki hodi z vami, in vas vabi k polnosti življenja. Pojdite za njim in skupaj z brati in
sestrami pojte: Aleluja. Vsem voščim blagoslovljeno veliko noč.
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
VELIKI ČETRTEK
Jezus je z umivanjem nog svojim učencem pokazal da je služenje pot, na katero naj se podajo, če hočejo živeti vero vanj in pričevati o njegovi ljubezni. S tem da je apostolom umil noge, je Jezus hotel pokazati način Božjega delovanja do nas. Želel je dati zgled za svojo novo zapoved ljubezni. Ljubezen je torej konkretno služenje drugim. Ljubezen niso besede, so dejanja in služenje; ponižno služenje, storjeno v tišini in skritosti. Z umivanjem nog nas Gospod uči biti služabniki, kakor je tudi On bil služabnik nam, vsakemu med nami.
Sad ljubezni in služenja je mir. In Jezus kljub temu, kar ga čaka, ta neizmerni mir ohranja. Vse je sicer šlo drugače, kot si je najbrž želel. A v popolnem zaupanju Očetu ohranja mir. Ve za izdajstvo, vidi zaspane apostole, spopada se s trmastim Petrom, vendar vse se dogaja v Očetovem naročju. Ker je eno z Očetom, ohranja mir v še tako težkem trenutku.
Tudi danes moremo podeliti ta mir sebi in drug drugemu le, če se naslonimo na Gospodove prsi in v globini priznamo sebi, Njemu in bližnjim, da je On edini Odrešenik in Gospod. Samo v tem zaupanju je mogoč resničen mir. Prosimo za ta dar zaupanja, da bi prejeli mir, ki ga svet ne more dati, in ga v ljubezni razdajali naprej. E. Mozetič
VELIKI PETEK
Kakšni so bili učinki Kristusove smrti? To, da smo opravičeni po veri vanj, spravljeni in v miru z Bogom, polni upanja na večno življenje.
Je pa še en učinek, ki nam ga sedanji položaj pomaga dojeti še prav posebej. Kristusov križ je spremenil smisel bolečine in človeškega trpljenja. Vsakega trpljenja, telesnega in duševnega. Ni več kazen, prekletstvo. Odrešeno je v svoji korenini, odkar ga je Božji Sin vzel nase. Kaj je najzanesljivejši dokaz, da pijača, ki ti jo nekdo ponuja, ni zastrupljena? Če sam pije pred teboj iz iste čaše. Tako je storil Bog: Na križu je vpričo vsega sveta spil kelih bolečine vse do dna. Tako je pokazal, da ta kelih ni zastrupljen, ampak da ima na dnu biser.
Pa je Bog Oče hotel smrt svojega Sina na križu, da bi iz tega izpeljal dobro? Nikakor! Samo dopustil je, da je človeška svoboda šla svojo pot in jo potem uporabil, da je služila njegovemu načrtu, ne pa načrtu ljudi.
Ko so v puščavi Hebrejce pikale strupene kače, je Bog ukazal Mojzesu, naj na drog dvigne bronasto kačo, in kdor jo je pogledal, ni umrl. Jezus pravi: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje«. Tudi nas večkrat piči nevidna strupena »kača«. Glejmo njega, ki je bil za nas »povzdignjen« na križ. Počastimo ga za nas in za ves človeški rod. Kdor ga gleda z vero, nikoli zares ne umre. Po: E. Mozetič
VELIKA SOBOTA – VIGILIJA
Danes lahko odkrijemo, da naša pot ni zaman, da ne udari ob kamen, ki je pred grobom. Zgolj ena misel je, ki pretrese ženi ob grobu, hkrati spremeni zgodovino: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel!«
Vprašujem pa se: Zakaj tolikokrat mislimo, da je vse brez smisla, da nihče ne more odvaliti naših kamnov? Zakaj popuščamo sprijaznjenosti in neuspehu? Ta noč je praznik odstranjevanja kamnov. Bog odstranjuje najtrše kamne, na katerih se lomijo upanja in pričakovanja: smrt, greh, strah, posvetnost. Človeška zgodovina se ne konča pri kamnu pred grobom, saj danes odkrije 'živi kamen' vstalega Jezusa. Mi, kot Cerkev, smo sezidani na Njem – tudi takrat, ko izgubimo pogum, ko smo skušani, da bi vse sodili na podlagi naših neuspehov, pride On, da bi stvari naredil nove, da bi postavil na glavo naša razočaranja. Vsakdo je ta večer poklican ponovno najti v Živečem tistega, ki s srca odstranjuje najtežje kamne. Predvsem se vprašajmo: Kateri je moj kamen, ki ga je potrebno odvaliti, kako se imenuje?
Pogosto je to kamen, ki preprečuje upanje; kamen nezaupanja. Ko se da prostor ideji, da gre vse narobe in da slabemu nikoli ni konca, se vdamo in verjamemo, da je smrt močnejša od življenja, ter postanemo cinični in posmehljivi, prinašalci nezdrave malodušnosti. Tako znotraj sebe gradimo spomenik nezadovoljstvu, grob upanju. S tem ko se pritožujemo nad življenjem, storimo, da življenje postane odvisno od pritoževanj in duhovno bolno. Tako se prikrade neke vrste psihologija groba: vsaka stvar se konča tam, brez upanja, da bi odšla od tam živa.
Glavna trditev velike noči nam sporoča: »Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel!«
Gospod ne prebiva v sprijaznjenosti. Vstal je, ni ga tam; ne išči ga tam, kjer ga ne boš nikoli našel: on ni Bog mrtvih, ampak živih. Ne pokoplji upanja! Po: sv. Katarini. Sienski